Ljubiš ali sovražiš. Črno/belo. Da ali ne. Tako je to pri kostanjevih sladicah…
Kostanj je čudovit jesenski sadež. Poln, sladek (a ne osladen), ogrevalen…Mini intervju ljudi okrog mene je potrdil domnevo: pečeni je zakon! Asociacije? Jesenske barve…mošt in/oz. kuhano vino…šelestanje listja, prvi hlad…
Tudi sama obožujem vse to. Ampak raziskovalni duh vrta naprej. Kostanjeva torta? Mmm…mešani občutki. Nekako podobni kot takrat, ko govorijo o piščančji roladi, čokoladni salami, korenčkovem pecivu…Utečeni izrazi za sladko oziroma slano nas povežejo z določenimi okusi in hitro se zgodi, da nekaj a priori zavrnemo – zavrne ga ne le naš um, temveč tudi telo (grimase, različni refleksi…). Prikradejo se čustva. In voila, imamo prepričanje, da tega pa mi res ne moremo, nam je zanič, to pa res ne gre. Sama sem mnenja, da si je potrebno ustvariti in ponuditi veliko različnih možnosti, da se kdaj določena prepričanja in vezi na čustva tudi razrahljajo…
Pa sem poskusila. Speči kostanjevo torto. Rezultat? Meni osebno presenetljivo okusna in mazavo nežna kombinacija puhastega biskvita, sladkih fig ter nežnega kostanjevega pireja. T.i. “comfort food”:)
V predstavitvi glavnih sestavin ali pa novih, tistih, ki jih v sladicah za blog še ni bilo moč zaslediti, tokrat poleg že omenjenega kostanja nastopajo:
SUHE FIGE
Pokuhane v vodi (da se razmehčajo) in zmiksane v fino, sladko pasto. Namaz kot plast. Torte.
Na sliki je kozarec, star okoli 60, 70 let, darilo mojega pokojnega starega očeta svoji ženi (moji babici:) Če se razbije, se mi ne piše nič dobrega:)
Mezopotamija, Palestina, Egipt, Grčija, Rim. Dežele, kjer so tisočletja nazaj uživali in cenili ta čudovita sladka soplodja. Rimljan Apicij je v želji, da bi imele dobro meso, celo svoje svinje hranil z dragocenimi figami…Le zakaj si jih ne bi privoščili tudi mi?:)
Pred približno letom dni, ko sem pohajkovala po enkratnem Istanbulu in seveda vtaknila nos v vsako stojnico na bazarju, sem posnela tudi tole slastno fotografijo, sicer zelo preprostega posladka…
V širšem, barvitem kontekstu, pa stvar pri njih izgleda takole…Hudo.
No, pa da se povrnem nazaj, v tu in zdaj…V kostanjevo torto sem vključila tudi svoje ljube
LEŠNIKE
Zmleti, dodani k pirini in pšenični polnovredni moki za tortni biskvit. Lešniki so preprosto zakon.
Še ena nova, mnogim nepoznana zadeva…MIRIN. Ena najpomembnejših japonskih začimb. Pravzaprav gre za sladko, riževo vino, podobno sakeju, vendar z manjšo vsebnostjo alkohola (do 14 namesto 20 %) in namenjeno zgolj kuhanju/peki. Sicer se ga v Sloveniji danes dobi v vsakem velikem Mercatorju oz. v trgovinah a la Kalček, nadvse odlično pa ga nadomešča suho južnošpansko vino JEREZ (dry sherry).
Tole pa je že pečen tortni biskvit, osnova. Rahla, puhasta, slastna…
Jo klasično prerežem, spodnjo plast premažem s figovo sladkostjo ter kostanjevim pirejem, položim drugi del biskvita in porabim preostali pire za premaz…superhitro.
Je pa toliko bolj zamudna izdelava kostanjevega pireja. Vsaj če ga hočeš narediti sam…
Za 500 g končnega izdelka, sem potrebovala 800 g surovega kostanja, ki se je skuhal v približno 25 minutah. Nadaljno lupljenje vsakega rjavčka posebej terja naslednjih n minut. Posebno pomembno je, da si pri stvari natančen. Da odstraniš vso rjavo kožico pod lupino. Upoštevati je potrebno tudi tiste, ki jih zavržemo kot gnile, črvive, sumljive in seveda one, katerim se ne uspemo upreti in končajo v naših ustih in potem naprej…Če smo pri tem vztrajni - nič hudega, le ustrezno več jih moramo skuhati, pa več časa bomo potrebovali, da se jih nabere za 500g neto…
Zmiksamo tako, da pripravljenim golim kostanjčkom dodamo mirin, jabolčni sokec, ovseno mleko, malo ovsene smetane…vse po občutku, da dobimo primerno, ravno prav tekočo/gosto konsistenco.
Lahko pa v trgovini kupite že skuhane, vakuumsko pakirane kostanje in jih speštate v mehko stanje. Odločitev je posameznikova…
In ker smo v decembru, je vsakršna peka še toliko bolj “naravna”…Zato spremljajte pogostejše objave, kmalu nas bo obiskal sv. Miklaaaaavž!:)
