Nadaljujemo z izbranimi sladicami za toplejši letni čas iz knjige Prirodno i slatko in če so bile prejšnjič v igri jagode, danes uporabim mmm češnje… in sicer prav tiste male, čvrste, sočne, z domačega maminega vrta. Nekoliko manj so mi všeč, ko je treba te iste čvrstočke prepoloviti in ločiti od koščice, kar je še kar dolgotrajno opravilo, a vzamem pač v zakup tudi “slabšo” plat. 🙂
Sila preprost recept je tole. Kuhane sladice so lažje in energetsko bolj hladilne kot pečene, zatorej primernejše za pomlad in poletje, ko seveda tudi sicer posegamo po čim bolj surovi oz. termično čim manj obdelani hrani.
V originalnih navodilih je za podlago predpisan kuskus. Lani, ko sem zadevo preizkusila prvič, sem uporabila pirinega. Kuskus je zakon, ker se hitro skuha, je nasiten in zaradi svoje neizrazitosti in teksture res hvaležna hrana za mnoge kombinacije. Arabci že vedo…
Letos pa sem se spomnila na moje ljubo proso. S proseno kašo packam že zeloooo dolgo časa… pa sem jo šla sprobat še tokrat, v tem receptu. Nastala je odlična osnova, primerna tudi za vse, ki ne uživajo glutena. Pri fotkanju sem si dala duška in sestavine prosto razstavila po mizi (ja, tudi marmelado). Kuhinja je moj atelje (no, ko ni nikogar okoli, hehe), tam ustvarjam, tam sem sfokusirana in totalno v tu-in-zdaj momentu. Kar je vse skupaj zelo blagodejno.
Torej. V mešanici jabolčnega soka in kokosovega mleka skuham proseno kašo, dodam nekaj žlic domače marmelade (v omari sem našla slivovo, lahko bi bila katerakoli), žlico mirina (neke vrste riževo vino, nepogrešljiv japonski dodatek jedem), vanilijo v prahu, pomarančno lupinico in nekaj lešnikovega masla. To vse dobro premešam in naložim v pekač. Masa se kmalu zelo dobro strdi. Odlično!
kokosovo mleko
lešnikovo maslo
Na “testo” sem razporedila polovičke češnjic in nato pripravila zgoščevalni preliv, ki je v bistvu naravna, rastlinska različica želatine. Agar agar je bil na straneh njaminjamija omenjen že večkrat, pa naj mu tokrat namenim nekaj več pozornosti. Agar agar (japonsko kanten) je naravni zgoščevalec iz morskih alg, torej – v nasprotju z želatino – rastlinskega izvora. V primerjavi s slednjo tudi nima kakršnegakoli zoprnega priokusa, vonja, je brezbarven. Raztopi se v vroči tekočini, in se nato izjemno hitro strdi. Ena izmed pomembnih lastnosti, značilnih za mnoge naravne nadomestke-za-nekaj pa je ta, da nima zgolj funkcije strjevanja (kot preliv za torte, pite itd.), temveč je hrana, zdravilo, se pravi polnovredno živilo. Multifunkcionalno. K čemer itak vedno težimo, na vseh področjih življenja… Daje občutek sitosti, vsebuje pa tudi nekaj mineralov v sledeh.
In seveda še dokumentacija končne faze.
spodnjo kričečo rdeče-roza kombinacijo sem si vedno želela pofotkat…