ROŽIČEVE KOCKE S SUHIM SADJEM

Tataaaa!!! 

zablog12

Zakaj predstavljam najprej ravno njih, še sama ne vem… Vendar pa verjetno poznate tisti občutek ko ti nekaj, karkoli pač, “zavibrira” in se enostavno, brez pomislekov odločiš za “le-to”? No, prav taisti občutek sem dobila tokrat ob prebiranju recepta za rožičeve kocke…Sicer je pa fino, da v mrzlo jesen vnesemo nekaj strasti, nekaj mediteranskega temperamenta…

Bulana Lublana

Takle dan smo imeli, ko sem si nadela predpasnik (to se samo tako reče:) in se pričela sukati po kuhinji.

 

Kot za vsako pomembno stvar, si je potrebno tudi tu pripraviti načrt dela in seveda – sestavine…

Moram priznati, da se prav tako kot takrat ko se pijani držite plota, napisanega recepta nisem oprijemala 100% – v originalu je namesto rožičevega prahu namreč omenjen kakav, tako da se v jeziku naših ambicioznih sosedov tale recept imenuje “kakao kocke sa suhim voćem”.

A nič ne de. Kakava nisem imela, ostalo pa mi je še nekaj rožičevega prahu. Imorovizacija. Zelo pomemben element pri ustvarjalnem delu  (in nasploh v življenju, ne?). Rožiči kot morda ne veste niso nobena žival, ali del živali, tudi zelenjava pravzaprav ne, žito ne, sadje ne. Kaj torej? Rožičevec je eno cvetoče, vednozeleno mediteransko drevo. Spada v družino metuljnic (tuki so tudi stročnice) in proizvede stroke, ki jim pravimo rožiči. Uporabljamo jih večinoma kot nadomestek kakava, sama najbolj cenim tistega najfinejšega – kot puder je…

V prehranjevalne namene so jih uporabljali že modeli v Starem Egiptu, Grčiji, Rimu. Arabci so jim pravili خروب‎ kharrūb, Hebrejci חרוב‎ ḥaruv in Grki χαρουπιά haroubia.  Zanimivo je dejstvo, da so Grki plodu, torej rožiču, rekli kerátiοn (κεράτιον), s katerega semeni so z Bližnjim Vzhodom trgovali v zameno za zlato in drage kamne. Enota, 1 kerátiοn (karat po naše) se je sčasoma standardizirala in pomenila 0,2 g (masa semen je zelo enotna).

rozici 

Rožičevi stroki še na drevesu.

Še ena pomembna…saj vsi vemo kako lepo je, ko si v družbi in kako fino je srečo deliti z drugimi…pa vendar, pri peki (vsaj jaz) najbolj uživam – sama. Tako kot ima slikar v svojem ateljeju rad mir, da mu nihče ne “teži” kje vse je popackal z barvami in se sam čisto fino znajde znotraj “urejene neurejenosti”, se podobno dogaja tudi pri ustvarjalni peki. Fascinantno je, v kakšnem rekordnem času človeku uspe posvinjati prostor, razmetati posodo, umazati 5 žlic namesto dveh, etc. A tako je to z ustvarjanjem! Zahteva celega človeka, pri tem pa se le-ta ne sme omejevati in se pretirano kontrolirati (v tem primeru glede čistunstva in sleherne drobtinice na tleh…) Zato se ponavadi lotevam peke ob vikendih, ultra zgodnjih oz. poznih urah, ali ko je kakšna “luknja”, ko v stanovanju kraljujeva le jaz in moj Lajko…

zablog4

“Če oko ne vidi, potem tudi srca ne boli…:)”

 zablog5

Namočene, vroče marelice čakajo na miks…

zablog7

Mokre sestavine…

Pa še o malenkostih, ki dajejo osnovi vedno največji čar. V tem primeru govorim o začimbi vanilija. Uporabljena kot prah, s svojo intenzivno sladko noto prebudi vse čute… Poleg vanilije sem v pecivo dodala še cimet in nastrgano lupinico pomaranče.

zablog13

Začimba, ki stimulira kreativnost, prežene depresijo in tako kot ingver, žafran, cimet, klinčki pospešuje krvni obtok ter deluje afrodizično!

In ko se stvar speče, čisto na koncu, slaščičar postane še nekakšen masker, dodela zadnje podrobnosti in fotošuting se prične…Pa dober tek!

zablog8

zablog10

zablog9

Advertisements

~ od rozicka na november 13, 2009.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s

 
%d bloggers like this: